Goriški spomenik preteklosti, ki ne mine

Muzej je na mestu nekdanjega železniškega skladišča s sodelavci postavila zgodovinarka Kaja Širok, sicer tudi vodja Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja EPIC, ki deluje v sklopu evropske prestolnice kulture.

Kot pravi, je glavni vidik razstave spregovoriti o zgodovini tega območja z druge referenčne točke. "Da ne spregovorimo skozi nacionalna dojemanja preteklosti, ampak skozi individualne izkušnje, ki temeljijo na družinskih pripovedih, ki jih nosimo v sebi. Te nas v enem trenutku vežejo skupaj, po drugi strani pa nas ločujejo," pojasnjuje. Po njenem mnenju je pomembno spregovoriti o vseh naših bolečinah, jih predstaviti in na ta način graditi boljšo prihodnost.

Na začetku razstave nas z ekranov pozdravi šest zgodovinarjev. Trije italijanski in trije slovenski kolegi spregovorijo o posebnosti zgodovinskega konteksta goriškega prostora. Marko Klavora nas opozori, da podnevi s Sabotina na nas gleda napis Tito, zvečer pa nam sveti italijanska trobojnica. Anna Di Gianantonio podčrta ponavljajoče se ukvarjanje s preteklostjo. Govori o preteklosti, ki ne mine (il passato che non passa).

Kot pravi Širok, so glavni poudarki razstave na sprehodu obiskovalcev skozi različna obdobja in vloge, ki jih je Gorica in širša Goriška imela. Da bi bolje razumeli tragedijo in delitve, ki bodo prišle, nas razstava najprej popelje v drugo polovico 19. stoletja. V "avstrijsko Nico", multikulturno Gorico Avstrijcev, Italijanov, Slovencev in Furlanov. Razprave o nacionalnostih so se začele že tedaj, na kar nas s panoja opozori tudi vprašanje goriškega posestnika Giuseppeja Perse: zakaj bi moralo mesto na stičišču štirih kultur pripadati samo eni?

Ljudje, ki jim je jasno, da bi si na fronti stali nasproti

Med zgodbami o bratih Rusijan in Aleksandrinkah ter življenju v narodnostno mešanem mestu pridemo do izjave pesnika Biagia Marina, ki napoveduje naslednje poglavje. Marin govori o tem, kako so se ljudje v tem prostoru spoštovali in se med seboj pogovarjali, a vsem je bilo jasno, da bi se na fronti drug drugega gledali čez cevi pušk.

V naslednjem prostoru srečamo krvavo mesto soške fronte in prve svetovne vojne. Ob kopici osebnih zgodb, s katerimi je prežeta celotna razstava, in črno-belimi fotografijami, na katerih je vse manj moških, spoznamo kaos vojne in težke zgodbe beguncev. Avtorica je tu pustila tudi močan osebni pečat. V vitrini so na ogled otroške hlače, ki jih je njena pranona v begunstvu v avstrijskem mestu Bruck na Litvi sešila svojemu sinu.

Razstava govori o skupni zgodovini ljudi na Goriškem, mestoma pa nas privede do križišča dveh vzporednih zgodovinskih tokov. Tako je Širok vzporedno predstavila propagando in zgodbe, ki sta jih o prvi svetovni vojni ustvarili Italija in Avstro-Ogrska. Če na križišču zavijete v "ulico" čudeža pri Kobaridu, boste spoznali zgodbo junaške Gorice, ki se sama brani. Če izberete pot Kobariškega poraza oz. disfatta di Caporetto, boste brali o "sveti Gorici", za katero je padla množica italijanskih fantov. Isti dogodek, dve interpretaciji.

Razstava nas prek mita zmagovalca vojne pripelje do fašizma, ki ga spoznamo v 11 omaricah. Beremo, gledamo in poslušamo o rasnih zakonih, novi arhitekturni zasnovi Gorice, mestu spomina na padle v prvi svetovni vojni, Črnih bratih in Lojzetu Bratužu.

Avtorica razstave Širok je simbolni krog spomina na to obdobje postavila v niši, kjer obiskovalca nagovori kaplan Martin Čedermac iz Bevkovega romana. Slišimo odlomek, v katerem kaplan med pridigo sprašuje, zakaj bi moral slavec peti kot kos, če pa mu je Bog dal pesem slavca. Opomin na prepoved slovenskega jezika in pesmi iz te niše z druge strani prostora okrepi slika Toneta Kralja Rapallo s simboliko raztrgane Slovenije v primežu fašizma in nacizma.

V sosednji sobi vstopimo v zgodbo druge svetovne vojne, ki se je tu pravzaprav začela s kapitulacijo Italije leta 1943. S spominskih tabel na zidu nam ljudje, ki so bili priča tistemu trenutku, pripovedujejo, da so bili Goričani prihoda Nemcev po kapitulaciji Italije veseli. Meščani so znali nemško in upali, da bo z Nemci prišel red. Pričevanja kažejo, da ni bilo tako, saj so z nemško vojsko prišli domobranci, četniki, ustaši ter italijanski, turkmenistanski in kozaški kolaboranti. Ti so po mestu povzročali nered in se med seboj tudi spopadali.

Na ploščah ter posnetkih, ki sta jih ustvarili Anja Medved in Nadja Velušček, lahko poslušamo tudi pričevanja o izgonih v koncentracijska taborišča in težkih odločitvah, na katero stran stopiti. Širok izpostavi zgodbo italijanskega vojaka Rafaela, ki se je po kapitulaciji Italije vrnil v Gorico. Med kosilom je spraševal mamo, kje so njegovi prijatelji. Za nekatere je odgovorila, da so v kasarni pri nemški vojski, za druge pa da so v hribih pri partizanih. Šel je tja, kjer je bilo več njegovih prijateljev. Ker je mama rekla, da jih je večina v hribih na Trnovem, je pobral kolo in čez dve uri se je tam bojeval.

V nadaljevanju pridemo do novega dogodka, ki je za Slovence in Italijane povsem drugačen. Do 1. maja 1945, ko v Gorico pridejo partizani. Za Slovence je to osvoboditev, za Italijane okupacija in najbolj krvavo obdobje druge svetovne vojne. Začnejo se namreč povojni poboji in deportacije, ki trajajo 40 dni do odrejenega umika jugoslovanske vojske. Poslušamo lahko pripovedi italijanskih Goričanov, ki pripovedujejo težke družinske zgodbe o izginotjih družinskih članov. Beremo tudi o delitvi na cono A in B, čokoladi ameriških vojakov, manifestacijah in boju za mejo, ki nato 15. septembra 1947 po francoskem predlogu postane realnost.

Obiskovalec je nato znova pred dilemo. Izbrati mora med jugoslovansko in italijansko stranjo. Izbira je pomembna, saj prehod med njima vsaj na začetku ni mogoč. Razstava simbolno opomni na delitev, ki jo je prinesla meja, in na neprehodnost, ki je vladala v prvih letih. Eksponate ločuje originalna zelena ograja, ki je leta Trg Evrope delila na dve strani. Ne eni strani je zgodba o gradnji Nove Gorice, na drugi o prihodu ezulov v Gorico, ki niso mogli pozabiti Istre in Dalmacije, od koder so jih pregnali.

Razstavo lahko dopolni vsak obiskovalec

Razstava se zaključi s spomini na osamosvojitev, vstop v Evropsko unijo in evropsko prestolnico kulture. V oči pa zbodejo dolge vrste praznih stalaž. Kot pravi Širok, je to prostor, kamor bodo obiskovalci lahko prinesli svoje predmete in dopolnili zgodbo o zgodovini tega prostora. Na stalaži sta trenutno le dva prinesena eksponata. Pisec Andrea Bellavita je prinesel prvo številko dvojezične revije Isonzo Soča, Nadja Velušček pa je na stalažo postavila stekleničko morske vode, ki jo je ob odhodu iz Pulja leta 1947 prinesel njen stric.

Razstava Mesto na meji in center Epic kot eden osrednjih projektov iztekajoče se evropske prestolnice kulture ponudita skupen pogled na zgodovinske dogodke, ki so gorivo za vedno nove razprtije. Kot pravi zgodovinarka Kaja Širok, bo prostor za zdrahe vedno obstajal, saj bomo vedno prej našli nekaj, kar nas loči med sabo, kot pa da bi iskali povezovalne točke. Po njenem mnenju je razstava začetek načina, kako lahko razumemo drug drugega in kako lahko o sobivanju v tem prostoru učimo nove generacije. "Da spregovorimo na drugačen način o tem, da zdrahe ne prinesejo ničesar dobrega in le utrjujejo utečene identitete," pojasni.

Verjame, da lahko mestu in temu prostoru ponudimo več. "EPK je bila čudovita platforma, skozi katero smo lahko začeli ustvarjati. Od tu naprej pa je stvar prebivalcev, koliko bodo sodelovali," je sklenila zgodovinarka.